O pohištvu
Rudeži so sodili med tiste na Slovenskem živeče podjetniške in kultivirane rodbine, ki so v 19. stoletju in prvi polovici 20. stoletja s svojo ustvarjalnostjo in vitalnostjo modernizirale našo družbo in so bile doma tako v mestih kot na podeželju. Mreža med seboj sorodstveno povezanih družin je bila uspešna tako na svojih veleposestih, v veletrgovini in financah kot pri vsestranskem podpiranju slovenske kulturne in politične zavesti. Prvi graščak iz družine Rudež, Anton (1757–1829), in njegova žena Helena, r. Golmajer (1762–1838), sta grad prenovila in ga v naslednjih desetletjih opremila v sodobnem bidermajerskem slogu. Iz ohranjenih fotografij interjerjev nekaterih (petih) grajskih prostorov iz tridesetih let 20. stoletja je razvidno, da so bili še tedaj pretežno opremljeni s kvalitetnim bidermajerskim pohištvom iz prve polovice 19. stoletja.
Pohištvo je bilo izdelano v kvalitetnih domačih mizarskih delavnicah, nekatere kose pa so lahko kupili tudi v prestolnici. Dunaj se je namreč po Napoleonovem padcu močno urbaniziral in industrijsko razvijal. Dunajski izdelovalci pohištva, med katerimi je bil najpodjetnejši in najinovativnejši kipar Josef Danhauser, so se morali v odličnosti oblikovanja in izdelave preizkusiti tudi na likovni akademiji. Po zgledu angleškega in francoskega, iz antike izhajajočega novega pohištvenega sloga so za domove vse številnejšega, vedno premožnejšega in vse bolj izobraženega avstrijskega meščanstva izumili značilno preprosto in lahkotno elegantno pohištvo pretehtanih proporcev in čistih linij, prilagojeno raznolikim potrebam udobnega meščanskega življenja. Nova tehnologija žaganja furnirja je omogočala, da so lahko na velikih furniranih površinah z novo šelakovo polituro zasijali naravni lesni vzorci orehovine, javorovine, češnjevine in drugih domačih srednjeevropskih vrst lesa. Za poživitev pa je tako kot nakit na urejeni dami poskrbelo drobno pozlačeno medeninasto okovje.
V lasti družine Rudež je še danes nekaj izvrstnih kosov, od katerih dva lahko tudi jasno prepoznamo s fotografij: okrogla bidermajerska šivalna mizica je stala v eni od okenskih vdolbin v sobi z veliko pisalno mizo, klasicistični sekreter pa je imel svoje mesto v salonu pod portretoma enega izmed parov prednikov na steni. Rudeži so v svojem času na gradu uporabljali tudi nekaj kosov še starejšega pohištva: ohranila se je na primer velika baročna tridelna pisalna omara z imenitnim furniranim pročeljem, v katere množico predalov je šlo ogromno reči, služila pa je lahko tudi kot mini grajska pisarna. Vsaka generacija je stari opremi dodala tudi nekaj novih kosov. Za veliko jedilnico so verjetno še v drugi polovici 19. ali v prvi polovici 20. stoletja naročili veliko raztegljivo mizo in med vojnama nove, z usnjem opete jedilniške stole. Vsekakor je razvidno, da pohištvena oprema v glavnih prostorih gradu Ribnica v svojem zadnjem obdobju ni bila samo skrbno izdelana in iz kvalitetnih materialov, marveč tudi elegantna in praktična.
dr. Maja Lozar Štamcar , NMS
