Namen cikla razstav iz muzejskih zbirk je po eni strani predstaviti pestrost predmetov, ki jih hrani Muzej Ribnica v svojih depojih, ter po drugi strani predstaviti delo, vlogo in pomen muzeja širšemu krogu obiskovalcev. Letošnja razstava je, kot že ime pove, druga po vrsti.
Tema razstave so ženska ročna dela, ki so predstavljena na podlagi zapuščine Miklove družine, to je družine Arko. Zbirka Miklove družine je najbogatejša zbirka Muzeja Ribnica; med drugim obsega tudi nekaj manj kot 200 predmetov, ki jih lahko uvrstimo v kategorijo ženskih ročnih del.
Razstava je razdeljena v 4 vsebinske sklope: v pritličju je predstavljeno pletenje, v prvem nadstropju sta predstavljena šivanje in vezenje, v drugem nadstropju je kot zadnje predstavljeno kvačkanje. Podlaga za izbiro predmetov je bila njihova reprezentativnost; gre le za izbor, saj v depojih hranimo še veliko bogastvo izdelkov, ki so jih ustvarile ženske roke in to ne le Miklove. Panoji po stopnicah, ki razstavo po posameznih nadstropjih povezujejo v celoto, predstavljajo različne vidike muzealskega dela.
V čem so ta, t. i. ženska ročna dela tako posebna, da jim je posvečena cela razstava. Ženska ročna dela so odraz nekega časa in tudi pričakovanj, ki jih je družba gojila do žensk. Končni izdelek je bil izraz marljivosti za poroko godnega dekleta. Zato so deklice z ročnimi deli seznanili že v najzgodnejših letih. Doma so jih poučevale starejše sorodnice, v šoli so jih kot del učnega načrta poučevale šolske učiteljice. Da bi izpopolnilo svoje znanje, so prenekatero dekle starši poslali na dodatne tečaje; na posebej dobrem glasu so bili samostanski tečaji za dekleta in žene, ki so jih organizirale nune. Znanje ročnih delih je bilo cenjeno, saj se je od deklet pričakovalo, da si pripravijo vsa potrebna oblačila in hišni tekstil za balo. Osvojene ročne spretnosti naj bi jim kasneje v življenju koristile tudi pri vodenju lastnega gospodinjstva. Mnogim ženskam je ročno delo pomenilo dodaten vir zaslužka, mnogokrat so ga poklanjale tudi v dar.
