Pri projektu z delovnim naslovom Obedi ter obredi – OTO smo sodelovali vodilni partner Zavod Coknpok, Javni zavod Rokodelski center Ribnica in Riko Invest – podružnica Škrabčeva domačija. Projekt je v zaključni fazi, izvaja pa se v okviru LAS Po poteh dediščine od Turjaka do Kolpe in je sofinanciran s strani Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja.
Okusi suhorobarske dežele so nas tekom raziskav popeljali v preteklost, a nam ob tem ponujajo nove poslovne priložnosti, saj nam lokalno pridelana hrana in narečje nudita vznemirljivo drugačnost, lepote krajev ter lokalni običaji pa všečno zanimivost. K raziskavi, opravljeni na območju Ribnice, Sodražice in Loškega Potoka, smo pristopili strokovno. Etnološko oblikovani vprašalniki o prehranski kulturi in običajih so nam prinesli neizmeren nabor informacij. Intervjuvanci so povedali kar smo pričakovali, pa tudi tisto, kar si nikoli ne bi mislili ali predstavljali, zato so ti spomini tako dragoceni. Vsak ima svojo zgodbo, ki je posebna in samo njegova, pa vendar povzetek pokaže, da so bile prehranjevalne navade podobne. Poljščine so pripravljali na podoben način, praznike in običaje so slično proslavili, a vendar obstajajo razlike. V Loškem Potoku so gojili bob, saj zaradi nizkih temperatur fižol tam ni dobro uspeval. V nekaterih krajih so jedli jedi, ki jih drugje ne poznajo ali jih pripravljajo drugače: kuhlni, potoško filanje, žinkrofi, snežne kepe, povance. Nedeljsko ali praznično kosilo se je razlikovalo od tistega ob delavnikih. Spekel se je boljši kruh in potica, skuhali so govejo juho iz slabega pol kilograma kupljenega govejega mesa. Tudi miza je bila drugače pogrnjena, bolj razkošno. V Sodražici in njeni okolici so za krst botrom pripravili zajtrk in malico imenovano kočija ali bagrle. Ob porokah so povsod delili svatom pecivo imenovano šajdesen.
Vseeno pa so obstajale so razlike v pestrosti in količin hrane. Bogatejša in pestrejša je bila hrana v ribniškem trgu, Slemenih in zdomarskih družinah, skromnejša in bolj enolična pa je bila v, sodraškem trgu, suhorobarskih družinah in Loškem Potoku. Raznolikost prehranjevalnih navad in običajev prinaša na krožnike pestrost, ki smo ji posvetili posebno pozornost.
Navdih za naše novo oblikovane jedi smo črpali iz preteklosti. Uporabili smo sestavine in začimbe, ki so jih tu pridelovali ali uporabljali. Z novimi vedenji o kulinariki smo oblikovali štiri menije, vsakega za svoj letni čas. Raziskava je pokazala, da je bila hrana neločljivo povezana z običaji in prazniki. Ob teh priložnostih so se vsi veselili bolj obilnih in razkošnih obrokov. Najbolj so bili navdušeni otroci, saj je bila to ena redkih priložnosti, ko so se do sitega najedli potice, boljšega kruha, mesa in klobas. Običaji so združili družino, ob nekaterih praznikih so se obdarovali.
Ker je kulinarika danes pomemben del turistične ponudbe, smo znotraj projekta oblikovali štiri nove kulinarične aranžmaje, ki povezujejo recepte z izdelki suhe robe in lončarstva. V muzejski trgovini JZ Rokodelski center boste lahko izbirali med kulinaričnimi aranžmaji z imeni: Ribniška Alenčica, Reci bobu bob, Vsi za skupno mizo in Zajčja pojedina. Vsak od njih prinaša svojevrstno zgodbo.
Šolski prehrani smo posvetili samostojno poglavje. Ozaveščanje o kulturni dediščini se prične doma, v šolah ji dodamo znanje in pomembnost.
S projektom Okusi suhorobarske dežele želimo poudariti zavedanje, da je prehrana teh krajev pestra in zanimiva, zato jo je vredno ohranjati v spominu. Zadovoljni smo, da imamo tudi v suhorobarski deželi raznoliko in kreativno kulinariko, kar velja izkoristiti. To je odlična turistična priložnost.
Polona Rigler Grm
