Pomemben del poslanstva Galerije Miklova hiša predstavlja tudi spremljanje, podpiranje in prezentiranje umetnosti in umetniških ustvarjalcev, ki so na kakršenkoli način – vsebinsko ali prostorsko – povezani z Ribnico oziroma njeno širšo okolico. V krog ustvarjalcev, katerih navzočnost zaznamuje obstoj in nadaljnji razvoj likovne ustvarjalnosti regionalnega prostora, nedvomno uvrščamo tudi akademskega kiparja in novomedijskega umetnika Marka Glavača, ki poleg lastnega umetniškega udejstvovanja že več let aktivno deluje tudi na področju pedagoško-andragoške dejavnosti Galerije Miklova hiša (Likovno izobraževalni center LICE).
Glavačevo ustvarjalnost zaznamuje prepletanje kiparskih form z novomedijskimi pristopi, s čimer umetnik že v začetni fazi procesa ustvarjanja umetnine nakazuje na združevanje dveh na videz diametralnih polov, ki pogosto odzvanjata tudi v sami vsebini umetniških del. Ukvarja se s preteklostjo in prihodnostjo hkrati, združuje materialno in nematerialno, arhaično in sodobno, oprijemljivo in neoprijemljivo, končno in neskončno, dotaknjeno in nedotaknjeno. Ustvarjalni navdih črpa iz neokrnjene narave kočevskih pragozdov, katerih vlogo in pomen poskuša materializirati v umetniških objektih in artefaktih. Z razstavljenimi deli problematizira odnos sodobne družbe do pramaterije, ki bo zaradi človekove pretirane samozavesti in prepričanosti v neodvisnost in samozadostnost kmalu postala neotipljiva preteklost. Dotika se različnih področij, ki vodijo v razmislek o izkoriščanju (pra)materije, črpanju njene notranje energije in k problematiziranju njene prihodnosti. Umetniški objekti tako učinkujejo kot podobe preteklosti, sedanjosti in prihodnosti hkrati – opominjajo na odnos človeka do narave v preteklosti, opozarjajo na spremembe in posledice, ki jih prinaša sodobno družbeno ravnanje, obenem pa ponujajo inovativne rešitve za prihodnost. Naravo in pramaterijo »izkorišča« na vseh ravneh njenega delovanja; po eni strani jo dojema kot skoraj imaginaren, mitološki prostor, iz katerega črpa svoj ustvarjalni navdih, po drugi strani pa jo obravnava kot realen in otipljiv objekt, katerega elemente je mogoče premestiti celo v umetno ustvarjen galerijski prostor. Glavačeva dela povečini učinkujejo kot dinamični, interaktivni in performativni objekti, ki zahtevajo aktivno udeležbo gledalca tako na fizični kot tudi psihološki ravni.
Spodbujanje razmisleka o problematiki lokalnega prostora preko umetnosti prepoznavamo kot dobrodošlo vsebinsko nadgradnjo tako okolja kot tudi pripadajoče galerijske institucije, ki želi s svojo dejavnostjo odpirati nove možnosti za razvoj kritične misli.
