Razstava Glina in les predstavlja pretežno novejša dela kiparke Dragice Čadež, v katerih umetnica posega po kombinaciji dveh za svojo prakso najpomembnejših materialov, lesa in keramike, hkrati pa dialoško prikazuje tudi starejše delo iz zbirke Galerije Miklova hiša. Umetnica je na svoji šestdeset let dolgi ustvarjalni poti uporabljala načine in tehnike, ki so ji pomagali ponazoriti določena prostorska razmerja v družbi in vzpostaviti angažiran odnos z neposredno okolico in svetom. Četudi se je njena umetniška praksa skozi različna obdobja postopoma razvijala, spreminjala in nadgrajevala, je v njenih delih moč slediti koherentni liniji subtilnega in ambivalentnega obravnavanja družbenih pojavov.
Dragica Čadež se je od samega začetka svojega javnega delovanja posvečala prostorski skulpturi, ki se v nasprotju s klasično tradicijo zahodne umetnosti ne osredotoča na osrediščeno gmoto, pač pa v duhu modernizma in postmodernizma uvaja celosten kiparski ambient. V svojih zgodnjih delih se je navezovala na različne tradicije modernizma, ki so v drugi polovici 20. stoletja omogočile drugačne poglede in percepcije skulpture. Njene skulpture in instalacije se ne navezujejo na v zgodovini umetnosti prevladujoči evropocentrični klasicizem, ampak se zgledujejo pri tradicijah kultur zunaj tega umetnostno dominantnega miljeja.
V svoji kasnejši praksi se je ustvarjalka aktivno odzivala na postmoderne težnje in posegala po vsakdanjih materialih, ki lahko predstavljajo ostaline bivanja in delovanja invazivne človeške civilizacije; ta vse več proizvaja in še več porablja. Zaradi širjenja antropogenih sistemov in struktur v vse pore življenja je v njenem delu moč zaznati zavedanje, da kulture in narave nikakor ni mogoče ločevati na dva nepovezana pola, saj sta obe del istega zemeljskega univerzuma. Tudi kultura, ki jo ustvarja človek, je neizbežno zgrajena iz naravnih materialov, in vsaka, še tako umetelna snov v osnovi temelji na naravnih virih.
Umetnica je neločljivost narave in kulture dosledno upoštevala v različnih obdobjih svoje ustvarjalne poti, ko se je posvečala raziskovanju izbranih materialov, v prvi vrsti lesa in keramike. Njene skulpture pogosto delujejo ekspresivno in amorfno in se, kadar so umeščene v naravno okolje, uspešno zlivajo s prostorom in okolico. V delih iz 60. let se je pogosto zatekala v arhetipske forme, kot sta črka T ali križ – forme, ki pogosto izhajajo iz stilizirane podobe človeškega telesa. Čeprav v teh delih ni prepoznavnih figuralnih oblik, ki bi ponujale linearno narativno branje, so dovolj asociativna za miselno angažiranje občinstva.
A tudi njena uporaba lesa ni bila vselej enoznačna. V času ustvarjanja v okviru neformalne skupine Neokonstruktivisti (1968–1972), kjer so poleg nje delovali še Drago Hrvacki, Tone Lapajne, Slavko Tihec, Drago Tršar in Vinko Tušek, je sledila tendencam tedaj priljubljenega minimalizma in geometrične umetnosti. Ta dela v opusu Dragice Čadež ustvarjajo zanimiv obrat, saj je les uporabljala za izdelavo objektov, ki delujejo industrijsko, kot da so bili množično proizvedeni s pomočjo matrice. V 80. in 90. letih se je usmerila v grobo in monumentalno obdelavo lesa, kar je na razstavi predstavljeno z delom ciklusa Asociacija na Pompeje (1985), ki prikazuje ekspresivne figure v krču trenutka neizmerne katastrofe.
Po letu 2000 se je praksa Dragice Čadež zaradi številnih dejavnikov začela odvračati od značilnih monumentalnih gmot in se prevesila v ustvarjanje kompozitnih prostorskih instalacij. V tem obdobju je umetnica les vse pogosteje kombinirala z glino oziroma keramiko, kar je privedlo do specifičnih, na videz lahkotnejših in svobodnejših prostorskih rešitev. Umetniško delo je preseglo status fiksnega materialnega izdelka in postalo seštevek mnogih elementov, ki jih umetnica sestavlja v vselej nekoliko drugačne kompozicije.
V sklopu pričujoče razstave je tako predstavljenih več novejših del, kot sta na primer ciklusa Roke (2017) in Ekrani (2021), ki prav tako nimata povsem določene končne oblike. Dragica Čadež se jih loteva izrazito organsko, saj se zaveda, da njene vselej drugačne instalacije definirata predvsem njihova umestitev v razstavišče in dialog s samim prostorom. V omenjenih delih, kjer kombinira vsakdanje, banalne predmete, kot so lesene gajbice in rudimentarno oblikovana keramika, se s ponavljanjem uporabljenih elementov in vizualno simboliko odziva na sodobno izkustvo posameznika, ujetega v spone potrošniške družbe. Njene prostorske instalacije lahko aludirajo na preobilje materialnega ali pa preprosto prikazujejo arheološko nahajališče ostankov človeške civilizacije.
Miha Colner
