Pri Nosanovih je lončarstvo hišna tradicija, saj je Antonov stari oče obrt prenesel na vse tri sinove in dva od teh naprej na svoja dva sinova. Eden od njiju je Anton.
Ko vstopiš v Antonovo delavnico, dobiš občutek, da se je čas zares ustavil. Svetloba, ki pronica skozi okna, osvetljuje delovni prostor, kjer stojita dva kolovrata, eden od njiju domače izdelave in drugi, ki čaka, da se Antonu še kdo pridruži pri delu. V delavnici je tudi velik kup nepredelane gline, ki jo Anton koplje sam in jo z lopato meče kar skozi okno v delavnico, ko jo potrebuje. Krušna peč, na kateri so zložene sklede enakih velikosti, ki se sušijo in čakajo na prvo žganje. Na deskah, ki so spuščene s stropa, se sušijo majolke in druge sklede. Pred delavnico pa se nahaja ogromen prostor, poln žganih izdelkov, ki čakajo nove lastnike.
Že Antonov oče je bil poznan po izdelavi cvetličnih loncev in tudi v njegovi delavnici in skladišču vidimo ogromno cvetličnih loncev, majolk, skled vseh velikosti, potičnikov, vaz, različnih piščali in drugih tradicionalnih oblik, ki jim je vdahnil novo uporabnost.
Izdelki so narejeni z izjemno natančnostjo in enostavnimi poslikavami. Anton je tudi eden redkih lončarjev, ki zna pekače povezati z žico in tudi eden redkih, ki nosi znanje, kako zgraditi ožago, v kateri so v preteklosti lončarji skupaj žgali izdelke.
Kljub temu, da je upokojen, ne zna živeti brez ustvarjanja v svoji delavnici. Glina mu je zlezla pod kožo in skoraj da ni dneva, da se ne bi usedel za svoj kolovrat in nekaj ustvaril, pa čeprav samo iz navade, kot pravi sam. S svojimi izdelki in predstavitvijo lončarstva obiskuje sejme po Sloveniji, svoje znanje pa tudi
predaja projektni skupini lončarske šole v Rokodelskem centru Ribnica.
